K uvodnim kartam v SLA 2

Da bi lahko pravilno interpretirali zbrano narečno leksično gradivo, karti slovenskih narečij in narečni karti s številkami točk iz mreže SLA sledita še karti, ki predstavljata zgodovino zbiranja narečnega gradiva za SLA. Čeprav je bilo prvotno predvideno, da bo vse krajevne govore po vprašalnici za SLA zapisal en sam raziskovalec v razmeroma kratkem času (Tine Logar je res sam zapisal skoraj 200 govorov), se je zbiranje gradiva zelo zavleklo in so zadnji zapisi nastali šele tik pred pripravo SLA 2. To dejstvo je predstavljeno na dveh kartah: na karti Zapisovalci je razvidno, katere govore je raziskoval in zapisoval Tine Logar, katere so zapisali člani Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (predvsem ob pripravljanju posameznih zvezkov SLA) in katere so zapisali drugi raziskovalci (med njimi zlasti jezikoslovci slovenisti in študenti slavistike/slovenistike).

Ker so prvi zapisi nastali že leta 1946, zadnji pa šele leta 2014 (kar je prikazano na karti Čas zapisa), so zapisi na prvi pogled morda celo neprimerljivi, a vpogled v strukturo in starost informantov vendarle kaže, da gre pri večini zapisov za generacije tistih narečnih govorcev, ki so se rodile in so odraščale še v tradicionalnem slovenskem kmečkem okolju (o tem v Kenda-Jež 2002).

Med zadnjimi so po vprašalnici za SLA nastali zapisi krajevnih govorov na robu slovenskega jezikovnega prostora v vseh sosednjih državah. Ker v nekaterih točkah slovenskih govorcev ni več, smo poiskali informatorje v najbližjih sosednjih krajih in tako dokumentirali obstoj in podobo slovenskega jezika v tem prostoru. Kot kontrolne točke smo leta 2010 v dogovoru s hrvaškimi dialektologi v Slovenski lingvistični atlas vključili tudi sedem krajevnih govorov na Hrvaškem, in sicer zlasti na podlagi kajkavistične literature, ki za nekatere govore medmurskega, zgornjesotelskega, gorskokotarskega in buzetskega narečja na več mestih poudarja različne slovenske razvoje, skupne slovenske in kajkavske pojave ali vsaj vpliv sosednjih slovenskih narečij na te obmejne, v mnogočem tudi prehodne in mešane govore. Večino teh krajevnih govorov smo skupaj zapisali slovenski in hrvaški dialektologi. S tem so se začele načrtne raziskave narečnega kontinuuma na obeh straneh meje. Zbrano gradivo slovenski dialektologi analiziramo z metodami genetskega jezikoslovja, kot so se uveljavile pri delu za Slovanski lingvistični atlas (OLA), pri čemer izhajamo iz Izhodiščnega splošnoslovenskega fonološkega sistema Tineta Logarja (FO 1981: 29–33) in razprav Pregled osnovnih razvojnih etap v slo­venskem vokalizmu (Slavistična revija 14, 1963, 25–78) in Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu I (Slavistična revija 15, 1967, 129–152) Jakoba Riglerja (ponovno v Rigler 2001). Natančnejše raziskave v SLA zajetih krajevnih govorov na Hrvaškem (npr. Šekli 2013a, 2013b; Gostenčnik 2013a, 2013b, 2014a, 2014b) v zadnjih letih so pokazale, da gre (po navedenih genetskojezikoslovnih merilih) za govore slovenskega jezika (z govorci, ki govorijo avtohtone slovenske govore), zato smo jih uvrstili med regularne točke Slovenskega lingvističnega atlasa.