Fonetična transkripcija

Karmen Kenda-Jež

Gradivska zbirka za Slovenski lingvistični atlas dokumentira razvoj raziskav glasoslovja slovenskih narečij od začetkov slovenske jezikovne geografije sredi prejšnjega stoletja do danes. Ker kljub posameznim poskusom nikoli ni prišlo do temeljitega pregleda, poenotenja oz. posodobljenja različnih načinov zapisovanja, vsak zapis odraža vsakokratna veljavna zapisovalska načela in raven poznavanja (sistemskih) lastnosti raziskovanega govora. Glavno smer razvoja iz impresionistične v bolj ali manj fonologizirano transkripcijo tako lahko spremljamo bodisi kot splošno težnjo – kot posledico jezikoslovnoteoretičnih sprememb, zlasti uvedbe strukturalnega narečnega opisa glasovja od 60. let 20. st. naprej – bodisi kot prizadevanje za ustreznejši zapis kakega delnega sestava – kot posledico novih strokovnih dognanj (npr. odkritja tonemskih nasprotij v govorih briškega in poljanskega narečja, ugoto­vitve o nefonološkosti tonskih potekov v haloškem narečju, kolikostnih nasprotij v nekaterih zahodnih slovenskih narečjih). Končna podoba je torej mozaik, v katerem se drug ob drugem ali drug za drugim vrstijo zapisi glasov, ki jih zaradi časovnih in metodoloških razlik ter redkih opisov slušnega vtisa ali načina artikulacije ne moremo povsem zanesljivo opredeliti.¹ Razmere so še bolj zapletene zaradi uvedbe nove narečne transkripcije, do katere je prišlo v 70. letih 20. st., in zaradi daljšega obdobja soobstoja obeh transkripcijskih modelov.² Ker brez dodatnih (tudi eksperimentalnofonetičnih) raziskav transkripcije ni bilo mogoče poenotiti, so se v 90. letih 20. st. obravnave gradiva za SLA vedno bolj osredotočale na jezikovnogeografski prikaz leksike, pri čemer je ostalo nerazrešeno vprašanje, v kakšni obliki naj bi, če sploh, objavljali kartirano gradivo.

Slovenska narečna transkripcija izhaja iz slavističnega fonetičnega izročila. Načrt za prvo enotno narečno transkripcijo, ki naj bi veljala za zapisovanje narečnega gradiva s celot­nega slovenskega ozemlja, je Fran Ramovš zasnoval v svojih Slovenskih študijah (Ramovš 1918), pri čemer se je za podrobnosti skliceval na dela Brugmanna, Brocha in Bernekerja, celoten seznam znakov pa je bil objavljen na uvodnih straneh Dialektov (Ramovš 1935: VIII–IX). Ramovševa transkripcija je bila v uporabi v prvem obdobju zbiranja gradiva, zlasti v letih 1946–1958 jo je kot glavni raziskovalec SLA izpopolnil Tine Logar. Spremembo načina zapisovanja je pobudilo prizadevanje delovne skupine OLA za sestavo enotne transkripcije za vse slovanske jezike (OLA 1964), pri čemer so bila upoštevana sodobna načela fono­logizacije, zmanjševanja dvopomenskosti posameznih diakritičnih znamenj in razvidne zgradbe sestavljenih znakov. Tine Logar je temeljnim načelom transkripcije OLA sledil le z uvedbo posebnih diakritičnih znamenj za označevanje naglašenosti (ˈ), kolikosti (ː) in tona (` ´) samoglasnika, kar je omogočilo za razčlembo slovenskega narečnega gradiva nujno grafično ločevanje med zapisom govorov, ki ohranjajo tonemska in kolikostna nasprotja, in tistimi, ki so ta nasprotja izgubili. Označevanje kakovosti glasov je ostalo nespremenjeno, v nasprotju z dotedanjim izročilom je le zapisovanje sredinskih samoglasnikov, ki se je fonologiziralo glede na število posameznih stopenj v obravnavanem samoglasniškem sestavu in se obenem prilagodilo zahtevam tiska z zmanjšanjem števila posebnih znakov (Logar 1975: 86). V poznejših zapisih se v Logarjevi transkripciji pojavljajo še nekateri nesestavljeni znaki te transkripcije, najpogosteje 〈ʔ〉 in 〈ʀ〉.

Poskusi posodobitve in poenotenja transkripcije ob računalniški obdelavi podatkov za prvi leksični zvezek so potrdili, da vsakršno mehanično prepisovanje zgolj na podlagi znanih zapisovalskih izhodišč obeh transkripcij lahko hitro privede do zmanjševanja verodostojnosti podatkov. Od tod odločitev za objavo gradiva v izvirni obliki s čim manjšimi redaktorskimi posegi. Ti so omejeni na odpravo znakov, ki so nastali zaradi posebnosti rokopisov posamez­nikov (npr. okrasnega  namesto ṙ za jezičkov r) in na uvedbo enotnega načina zapisovanja glasu /x/ kot 〈x〉, ker bi ohranitev 〈χ〉 in 〈x〉, ki se pojavljata v obeh transkripcijah, v mednarodni fonetični transkripciji pa zastopata dva različna glasova, po nepotrebnem otežila razumevanje njegove fonetične vrednosti. Pri vnosu podatkov je bil upoštevan izvirni zapis zapisovalca, čeprav listkovna kartoteka vsebuje tudi prepise iz nove transkripcije v staro.³ Ker so tako zapisi v Ramovševi in Logarjevi transkripciji jasno ločeni med seboj, lahko bralec že iz oblike zapisa sklepa tudi o času njegovega nastanka. Globlji posegi v način zapisa so bili opravljeni pri tistih zapisovalcih, ki so v obeh obdobjih bistveno odstopali od veljavnih načel. V Ramovševo transkripcijo so bili tako v skladu z izročilom zapisovanja na listke prepisani zapisi Ivana Grafenauerja, ki je pri popisu ziljskih in rožanskih govorov uporabljal transkripcijo iz svoje razprave o ziljskem naglasu (Grafenauer 1905: 197).⁴ Pri gradivu v Logarjevi transkripciji se popravki nanašajo samo na zapis prozodičnih lastnosti.⁵

Seznam znakov iz podatkovne zbirke za prvi in drugi leksični zvezek SLA je namenjen lažjemu branju in razumevanju gradivskih seznamov v atlasu. Izhodiščni glasovi so načeloma zapisani v Ramovševi transkripciji, ki v gradivu prevladuje. Vse druge različice so nanizane v razlagah posameznih znakov. Ker bo za določitev dejanske fonetične vrednosti glasov ter opredelitev medsebojnih razmerij med znaki potreben poglobljen študij celotnega gradiva,⁶ so razlage zasnovane kot povzetki dosedanjih ugotovitev z navedki iz literature in posameznih vprašalničnih zapisov. Ponazarjalni zgledi, ki so zajeti iz gradiva za vsakokratni zvezek,⁷ naj bi v grobem orisali zemljepisno razširjenost posameznega glasu, kadar ta ni splošnoslovenski. Označeni so s podatkom o narečni pripadnosti govora, v katerem je bil zgled zapisan.⁸ Vsaka razlaga je opremljena z ustrezniki znakov iz transkripcij OLA in IPA. Sistemske razlike med Ramovševo in Logarjevo transkripcijo so predstavljene v razlikovalnih preglednicah.

Samoglasniki

Pregled9

i/ü y /ṳ u

 ɨ   

ė ȯ

ẹ ọ

ḙ  /  

/ö ə 

ä ḁ å

ȧ

a

i ‑visoki sprednji samoglasnik | RT rožansko plȋca ‘plevnica’, rezijansko xlȋ ‘hlev’, tolminsko, cerkljansko stȋna ‘stena’, kostelsko pȋč ‘peč’, mȋt ‘med’ (T281), južnopohorsko strȋxa ‘streha’, južnobelokranjsko klȋč ‘ključ’, vzhodnogorenjsko skȋra, ziljsko mír, rezijan­sko mȋr = mir ‘stena’, nadiško ohníše, notranjsko krȋš = križ ‘podboj’, gorenjsko, dolenjsko xíša, zgornjesavinjsko cȉgu = cegel ‘opeka’, baško ẓȉt ‘zid’, kostelsko agnȉšč, prleško domovȉna ‘kmetija’, ziljsko ìspȁ ‘dnevna soba’ | LT podjunsko xíːša, nadiško klaníːca ‘skedenj’, horjulsko błazíːnca, gorenjsko uγníːše ‘ognjišče’, dolenjsko pìːpəc, vzhodno­dolenjsko vìːža ‘veža’ (T276), rižansko bˈriːtła ‘britev’, kraško koˈriːto, koˈritä (T112), haloško zˈviːr ‘studenec’, cerkljansko ˈšipa, zgornjesavinjsko ˈvilcȧ ‘vilice’ | OLA i | IPA i

 ‑RT (Ramovš 1935: VIII): »visoki, napeti, sprednji […] jas[ni i]« – slovenskogoriško kȃlat ‘cepiti’, prleško dla (s mn) = dilja ‘podstrešje’, xža, skra (T370), dvr, prnca, brsȁča, prekmursko glȁžovna, žȁgat | LT (Logar 1975: 115, 116) →  | OLA – | IPA –

ü ‑[1] labializirani visoki sprednji samoglasnik | RT (Ramovš 1935: 162): »ustnično zaokroženi sprednji i«; (Ramovš 1935: 162): »zunanja lega sprednjega reda, visoka lega jezika« – notranjsko klč, dolenjsko brkle, srednještajersko, kozjansko-bizeljsko, slovenskogoriško grnt ‘kmetija’, haloško xša ‘hiša’, prleško krnik, prekmursko gmlo ‘gumno’, rožansko ǘlcè ‘vilice’ (T018), dolenjsko dǘrə, kǘxna, kraško kxn’ä (T112), južnobelokranjsko kl’č (T284), prleško stdnc, prekmursko klka, št = štilj ‘toporišče’, prleško rǜha | LT dolenjsko bǜːrkle, rǘːxa ‘rjuha’ (T236), kostelsko kˈlüːč, slovenskogoriško ˈgümla ‘gumno’, prekmursko kˈlüːka | OLA  | IPA y || → y

‑[2] RT (Logar 1952, Arhiv 22-285/52, T202 Kropa): »glas, ki zastopa prasl. ī, je zamolkel, velaren, labializiran in nenapet vokal, ki ni po akustični in artikulacijski strani identičen niti z dolenjskim ü < ū niti z notranjsko kraškim ȳ iz ū, temveč jima je samo sličen« | (Resman 1975, T202 Kropa): kmeta, šǘpa ‘šipa’, zð ‘zid’ | OLA – | IPA ɪ || → ɨ

y ‑visoki sprednje-srednji samoglasnik | RT (Ramovš 1935: VIII, 61): »sprednje-srednji visoki vokal z nenapeto jezično obliko in rahlo obrobno ustnično zaokroženostjo« –kraško γrnt = grunt ‘kmetija’, istrsko klč ‘ključ’, notranjsko klka ‘kljuka’, ćxńa ‘kuhinja’, brkle, klyčȃvẹnca¹⁰ | LT (Logar 1975: 86): »notranjski in istrski […] glas, […] manj zaokrožen in verjetno bolj srednji od dolenjsko-štajerskega ü« – rižansko kˈłyːka, notranjsko ˈryːxa ‘rjuha’, kraško kˈlyč ‘ključ’ (T112) | OLA  | IPA – | → ü

 ‑oslabljeni samoglasnik y-jevske barve – kraško γrnt = grunt ‘kmetija’, klč ‘ključ’, rxa ‘rjuha’, notranjsko klka ‘kljuka’ | OLA – | IPA –

u ‑visoki zadnji samoglasnik | RT rožansko pȗzađ = pozad ‘ognjišče’, rezijansko pirȗn = piron ‘vilice’, briško čȗja = čolja ‘tnalo’, kraško ȗsk ‘vosek’, istrsko γnȗ ‘gnoj’, notranjsko kȗpa = kopa ‘strešna opeka’, cerkljansko, dolenjsko škȗpa ‘škopa’, kozjansko-bizeljsko kȗča ‘koča’, notranjsko, južnobelokranjsko pȗštər = polšter ‘blazina’, prekmursko stȗbe = stolbe ‘stopnice’, ziljsko klúč, kraško kȗrnik, šavrinsko wȗ = ulj ‘čebelnjak’, obsoško, gorenjsko, dolenjsko bȗrkle, srednjesavinjsko kȗxna, gorenjsko kúxna, severnopohorsko-remšniško dȕri, nadiško kotȕ, cerkljansko kȕxne ‘kuhinja’, škofjeloško, severnobelokranjsko bȕtara, kostelsko rȕxa ‘rjuha’, zgornjesavinjsko kȕrnek, prleško, prekmursko kȕča ‘koča’ | LT rožansko ʔlúːč, podjunsko dùːri, gorenjsko cúːna, dolenj­sko gnùːj, vzhodnodolenjsko púːdən = poden ‘tla’, nadiško koˈtu ‘kotel’, cerk­ljansko šˈkuːpa ‘škopa’, kˈluka | OLA u | IPA u

 ‑RT (Ramovš 1935: VIII): »visoki, napeti, zaokroženi i v znotranji legi vokalov sprednjega reda«; (Ramovš 1935: 162): »visoka lega jezika« – dolenjsko klč, klka, kozjansko-bizeljsko grnt | LT – | OLA – | IPA –

 ‑široki, nenapeti i | RT notranjsko koṙta ‘korito’, škofjeloško kurt (T186), vzhodno­dolenjsko zt, stḁpnce, svjȃk ‘svinjak’, sevniško-krško, srednještajersko xša, kozjansko-bizeljsko vlce, kozjaško koṙta, prleško hša, dvr | LT (Smole 1994: 24): šavrinsko ˈxːža, ˈxːžca (T413), vzhodnodolenjsko čəbrːčək, šːpa, sevniško-krško ˈzːdanca (T278) | OLA – | IPA –

ɨ ‑LT (Škofic 1996: 34, T202 Kropa): »temnejši in nekoliko nižji [glas] kot knjižni /iː/; formant F1 imata oba glasova nizko, formanti F2, F3 in F4 pa so pri kroparskem glasu nakopičeni nekoliko nižje (pribl. 1500–3000 Hz) kot pri knjižnem (pribl. 2000–3800 Hz); pri kroparskem glasu je srednja jezična ploskev pomaknjena proti zadnjemu delu trdega neba, mišice zadnjega dela spodnje izgovorne ploskve pa so izrazito napete« – bʀːta, skːʀa, ognːše | OLA – | IPA ɪ || → ü

 ‑oslabljeni samoglasnik i-jevske barve | RT dolenjsko grnt = grunt ‘kmetija’, srednje­savinjsko vlce, severnopohorsko-remšniško bṙtva, dṙ, rezijansko xlȋťť = hlevčič, notranjsko klčȃnəca, nȗžć, dolenjsko čblnák, škȗpnk = škopnik ‘škopa’, severno­belokranjsko kxna ‘kuhinja’, zgornjesavinjsko vlbč = velbič ‘shramba’, srednje­savinjsko brsča, prleško glȁžovna, prekmursko skat | LT podjunsko šˈtl ‘toporišče’ (T034), solčavsko ˈzt, kozjansko-bizeljsko ˈsẹːkat, južnopohorsko ˈžåːgat, prleško sˈviːsl ‘skedenj’, slovenskogoriško ˈkaːlat ‘cepiti’, prekmursko na ˈiž ‘podstrešje’ | [ị (Logar 1975: 86): »[glas] med i in ozkim ẹ«] |  (Kovačič 1975, T231 Rakitna): štȋblc = štibeljc ‘soba z vhodom iz dnevne sobe’ | OLA – | IPA ɨ

 ‑oslabljeni samoglasnik u-jevske barve | RT mežiško dr, severnopohorsko-remšniško klč, notranjsko cńe, srednjesavinjsko grnt = grunt ‘kmetija’, podjunsko gȕmn, severnopohorsko-remšniško kxȋja, dolenjsko ókn, zgornjesavinjsko gnȋše ‘ognjišče’, kt (T310), srednjesavinjsko cȋg = cegel ‘opeka’ | LT južnopohorsko koˈrətː ‘korito’ | OLA – | IPA ʉ

 ‑široki, nenapeti u | RT vzhodnodolenjsko klč, sevniško-krško klka, srednještajersko strp ‘strop’ (T333), notranjsko poln (T143), dolenjsko kut, vzhodnodolenjsko krt ‘korito’, prleško vljk = ulnjak ‘čebelnjak’ | LT (Smole 1994: 25): vzhodnodolenjsko bːtara, cːa, rːxa ‘rjuha’, sevniško-krško kˈlːč (T278) | OLA – | IPA –

ů ‑RT (Ramovš 1935: VIII): »izredno ozki napeti o, skoraj že u« – srednjesavinjsko ůgnȋjše (T317), prekmursko ůgńȉšč, vȅdrů ‘vedro’, kůrȉtů | LT kozjaško kůˈxiːja | OLA – | IPA –

ė ‑zelo ozek in napet sredinski sprednji samoglasnik med i in ẹ | RT mežiško klt, notranjsko skra, cerkljansko stna (T169), poljansko strxa, škofjeloško cγu ‘opeka’, gorenjsko pȯlnu (T196), horjulsko skra, zgornjesavinjsko mt ‘med’, srednjesavinjsko omt, južnopohorsko škg ‘skedenj’, mežiško bėčėlȃk = bečeljak ‘čebelnjak’, ziljsko cpt, pȋəčnė ƀìđlė = pečne vile ‘burkle’, prleško skatė, prekmursko dvrė | LT poljansko stːna, vzhodnodolenjsko zːt ‘zid’, xːše ‘hiša’, kostelsko stˈrėːxa, gˈrėnt  = grunt ‘kmetija’, gˈlaːževėna = glaževina, prleško kˈlėːt, zgornjesavinjsko pəˈlėːnə ‘poleno’, ˈzėt ‘zid’, k’lėˈčawənca, sevniško-krško grėˈdiːca | OLA – | IPA –

ȯ ‑zelo ozek in napet sredinski zadnji samoglasnik med u in ọ | RT mežiško gn, črnovrško brkl, poljansko kːrk, škofjeloško škpa, gorenjsko pštər (T196), vzhodnodolenjsko cje ‘cunja’, zgornjesavinjsko vsek, srednjesavinjsko pstla, južno­pohorsko nš, prekmursko gn, ziljsko oàknȯ, podjunsko kọrȋtȯ, mežiško ȯgnȉše, šavrinsko ktȯ ‘kotel’, notranjsko palnȯ, gorenjsko kȯrít, južnobelokranjsko vdrȯ, srednje­savinjsko pȯln, srednještajersko stklȯ, kozjansko-bizeljsko ktłȯ | LT poljansko dːr ‘duri’, vzhodnodolenjsko klːka ‘kljuka’, sevniško-krško šˈkȯːpa, zgornjesavinjsko ˈpȯːstelȧ, prleško ˈvȯːsek, poljansko γˈnȯːj, kostelsko stˈrȯp, ˈoːknȯ, prekmursko ȯˈmẹt | OLA – | IPA –

ẹ ‑ozki sredinski sprednji samoglasnik | RT rožansko ža ‘veža’, podjunsko strxa, mežiško stna, tersko mt, briško satoj, rižansko pəstła, sć = seči ‘sekati’, notranjsko polno, baško klt, črnovrško, horjulsko, poljansko cγu = cegel ‘opeka’, škofjeloško pč, selško čdər = kelder ‘klet’, gorenjsko putstrxa, severnobelokranjsko plvca, zgornjesavinjsko pter, srednjesavinjsko pulnȯ, srednještajersko dvre, kozjansko-bizeljsko grda, prleško posstvo ‘kmetija’, haloško st ‘sat’, prekmursko vrlc ‘studenec’, pń ‘panj’, ziljsko strhȁ, obsoško postl’a, horjulsko γrdà, selško cpt, gorenjsko cpət, podjunsko skd, briško skdiń, kraško jzba = izba ‘dnevna soba’, notranjsko čbər ‘kad’, kostelsko grnt = grunt ‘kmetija’, severnobelokranjsko vlce ‘vilice’ (T295), kozjansko-bizeljsko pč (T351), prleško vlp = velb ‘strop’, polno, prekmursko skat, obsoško štl’ = štilj ‘toporišče’, rožansko pstẹl ‘postelja’, tersko čẹbr, obsoško sẹtl’e ‘satovje’, šavrinsko γunȋšćẹ ‘ognjišče’, notranjsko kmẹtȋa, gorenjsko vílcẹ, čẹbẹlnȁk, dolenjsko nužẹč, srednjesavinjsko pȋskẹr, južnopohorsko sẹkȋra, prekmursko nžẹc = nožec | LT ziljsko stːna, rožansko potstrːšje, obirsko pːč, selško zːk = zelnik ‘greda’, gorenjsko pulːn, tersko čːra = čera ‘vosek’, horjulsko sːkat, vzhodnodolenjsko xːše ‘hiša’, briško ˈpẹːč, stˈrẹːxa, notranjsko paˈlẹːno, baško kˈlẹːt, kostelsko pˈrẹːgraja = pregraja ‘stena’, sevniško-krško uˈmẹːt ‘omet’, kozjansko-bizeljsko, slovenskogoriško, prekmursko ˈmẹːt ‘med’, kozjaško gˈrẹːda, prleško čˈrẹːp = črep ‘opeka’, rožansko ˈpẹt = petelj ‘greda’, kostelsko xˈlẹf, baško ˈwẹdre = odre ‘podstrešje’, kozjaško šˈkẹd, prekmursko puˈlẹnu, kostelsko ˈọːdẹr = oder ‘postelja’, banjško svẹnȃk, gorenjsko mẹsˈteːja ‘ognjišče’, dolenjsko dúːrẹ, stràːšnẹk ‘strešnik’, prleško vẹdˈriːca, prekmursko zẹˈdaːrskẹ ‘zidarski’ | OLA ẹ/e | IPA e

ọ ‑ozki sredinski zadnji samoglasnik | RT rožansko, podjunsko šqpa, mežiško pstu, severnopohorsko-remšniško kža, tersko mš, kraško mta = malta ‘omet’, šavrinsko kno, notranjsko plafn ‘strop’, črnovrško, horjulsko, poljansko, škofjeloško pstla, selško dr ‘duri’, gorenjsko pd = poden ‘tla’, kostelsko, južnobelokranjsko strp, zgornje- in srednjesavinjsko, srednještajersko, kozjansko-bizeljsko, južnopohorsko kča, kozjaško kna, slovenskogoriško nš, prleško njža = nahiža ‘podstrešje’, haloško ktel, prekmursko srmbå ‘shramba’, rožansko šnlà = šnola ‘kljuka’, podjunsko štadːr = študor ‘soba z vhodom iz dnevne sobe’, tersko pst, dolenjsko ktu, južnobelokranjsko nːtan ‘tnalo’, podjunsko stṙp, mežiško klka ‘kljuka’, južno­belokranjsko kxa ‘kuhinja’, prleško g, prekmursko slma, ziljsko pstȕ, rožansko ọmȁt ‘omet’, obsoško ọrúxa, škofjeloško ọrȃta, kostelsko klučvọnca, prleško glȁžọvina ‘steklo’ | LT rožansko nːž, pod­junsko žːgat ‘žagati’, tersko pirːn = piron ‘vilice’, horjulsko ːsk, gorenjsko γnːj, rožansko pːdən, gorenjsko pːγrḁt, baško ṣˈkọːpa, kostelsko ˈvọːsak, sevniško-krško ˈnọːž, južnopohorsko ˈcọːta, kozjaško dˈrọːva ‘drva’, kozjansko-bizeljsko stˈrọːp, prleško obˈsọːč = obrisač ‘brisača’, prekmursko ˈọːkno, sˈlọːma ‘slama’, rožansko šˈtọʔ = štok ‘podboj’, baško dˈrọwe ‘drva’, poljansko ˈpọtstraːžca ‘podstrešna soba’, slovenskogoriško ˈkọča, prekmursko ˈpọkrif = pokriv ‘streha’, kozjansko-bizeljsko ˈkọːtọ | OLA ọ/o | IPA o

ḙ ‑nevtralni sredinski sprednji samoglasnik | RT rožansko, kraško, rižansko, srednještajersko pč, šavrinsko mt, notranjsko xl, vzhodnogorenjsko puln ‘poleno’, severno­belo­kranjsko, sevniško-krško skat, prleško prnica, rožansko stṙxà, horjulsko cpt, vzhodnodolenjsko skat, južnobelokranjsko stna, prleško polnọ, strha, notranjsko kmḙtȋja, špȁrγḙrt | LT dolenjsko məstːje ‘ognjišče’, notranjsko γˈrḙːnt = grunt ‘kmetija’, xˈlḙ, prekmursko stˈrḙjä ‘streha’ | OLA e | IPA – || → 

 ‑oslabljeni samoglasnik e-jevske barve | RT mežiško vlce, banjško jzba = izba ‘shramba’, kraško klka ‘kljuka’, notranjsko rxa ‘rjuha’, selško skd, gorenjsko satj, vzhodno­dolenjsko prezt = prezid ‘stena’, severnobelokranjsko stdenc, banjško skd, obsoško ᵘsk ‘vosek’, notranjsko lxa ‘gredica’, ziljsko đúr, obsoško kmtíj, briško tlȃr = telar ‘podboj’, rižansko pȋlt = piliti ‘žagati’, notranjsko lsȋən, kḁlȃnk = kalalnik ‘vedro’, horjulsko čblnák, selško vdr ‘vedro’, dolenjsko kᵘrc = korec ‘vedro’, severnobelokranjsko nə xȋš, zgornjesavinjsko bȕrkl’, slovenskogoriško žȃgat, prekmursko skat | LT ziljsko sˈkdən, kostelsko ˈskrit ‘stranišče’, kostelsko ˈvusk ‘vosek’, vzhodnodolenjsko stdjàːnc, škːpnk = škopnik ‘škopa’, solčavsko ˈgaːrtl | OLA – | IPA ɘ

 ‑oslabljeni samoglasnik o-jevske barve | RT (redko) kraško skdən ‘skedenj’ (T108), rezijansko urtec, srednjesavinjsko grnt, lnȋk = uljnik ‘čebelnjak’, zgornjesavinjsko pȗst | LT tˈrọːbc ‘ustnica’ (T413) | OLA – | IPA ɵ

 ‑nevtralni sredinski zadnji samoglasnik | RT notranjsko strp, zgornjesavinjsko sate, srednještajersko kča, slovenskogoriško, prleško kna, knọ, ziljsko kn, zgornje­savinjsko gn, prleško strp, notranjsko krȋt, srednjesavinjsko tᵘpr ‘toporišče’, prleško plno | LT kostelsko ˈnːžič, stˈrp, notranjsko γˈnȋšč ‘ognjišče’ | OLA o | IPA – || → 

 ‑široki sredinski sprednji samoglasnik | RT ziljsko st ‘sat’, mežiško grda, rezijansko xrm ‘shramba’, tersko mt ‘med’, nadiško satu ‘satovje’, briško pč, kraško vže ‘veža’, γlš = glaž ‘steklo’, istrsko jrta ‘podboj’, notranjsko strxa, baško ṣtidnk ‘studenec’, črnovrško wdḁr ‘vedro’, poljansko stednc, gorenjsko umt ‘omet’, vzhodno­gorenjsko zt ‘zid’, severnobelokranjsko ọtrač = otirač ‘brisača’, laško vrt ‘vrt’, zgornjesavinjsko xl’, srednjesavinjsko grda (T321), srednještajersko stna, kozjansko-bizeljsko mt ‘med’, drv ‘drva’, južnopohorsko škdən, slovenskogoriško dvr, prekmursko škgn; ziljsko ptrȅ, podjunsko strxa, tersko, nadiško pasta ‘postelja’, obsoško bžà, gorenjsko stku ‘steklo’, vzhodnodolenjsko stna, rezijansko kr = krov ‘streha’, banjško wlp = velb ‘podboj’, notranjsko klč ‘ključ’, cerkljansko sunk ‘svinjak’, horjulsko amt, poljansko kmtīe, gorenjsko satj, dolenjsko xl, kostelsko przit = prezid ‘stena’, južnobelokranjsko klka ‘kljuka’, srednjesavinjsko štl = štilj ‘toporišče’, prleško zdnc ‘studenec’, prekmursko škgn ‘skedenj’; ziljsko mlstƀč = mlestvič ‘kad’, obsoško tl ‘tla’, prleško dvr; ziljsko ƀìdl = vile ‘burkle’, mežiško rȃt’, rezijansko pzt = pozad ‘ognjišče’, banjško kȃšč = kašča ‘podstrešje’, šavrinsko čbr ‘kad’, kraško xmtȋa ‘kmatija’, notranjsko γunȋšč ‘ognjišče’, cerkljansko xȉš ‘hiša’, črnovrško ržȃnc = rožanec ‘podboj’, škofjeloško prȋš ‘prgišče’, gorenjsko pọtstrš, dolenjsko vž ‘veža’, kostelsko vȉlc, zgornjesavinjsko stәpnȉc’, srednje­savinjsko dȋl = dilje ‘podstrešje’, srednještajersko pȋskr, kozjansko-bizeljsko štȋbčk, slovenskogoriško brkl, prleško klčnca ‘ključavnica’, prekmursko cȉg = cegel ‘opeka’ | LT ˈfːnt (T413) | e – nadiško mèːt, selško pèːč, gorenjsko sətujèː ‘satovje’, vzhodnodolenjsko pulèːn; rožansko stʀéːxa, nadiško pastéːja ‘postelja’, poljansko γréːda, gorenjsko studéːnc, baško ˈbeːẓa ‘veža’, srednjesavinjsko sˈteːrt = strd ‘med’, južnopohorsko stuˈdeːnc, južnopohorsko ˈpeːč, kozjaško dˈveːri; obirsko oˈmet, tersko tiˈnel ‘dnevna soba’, cerkljansko ˈčebər ‘kad’, poljansko žˈbeńaːk ‘čebelnjak’, gorenjsko satˈje, kostelsko oˈterač = otirač ‘brisača’, kozjansko-bizeljsko ˈvert ‘vrt’, prekmursko šˈked’en ‘skedenj’ | ɛ (Karničar 1980, T029 Obirsko – Ebriach): sat | (Maurer-Lausegger, T010 Marija na Zilji – Maria Gail, T020 Žihpolje – Maria Rain, T021 Žrelec – Ebenthal) strːxa, sːkatə, bəčːwjaq ‘čebelnjak’, dùːrɛ | OLA ɛ/e | IPA ɛ

e, ɛ ‑→ 

ö ‑labializirani sredinski sprednji samoglasnik | RT (Ramovš 1935: VIII): »ustnično zaokroženi sprednji e (ẹ in ) – kozjansko-bizeljsko kostra = kostura ‘žepni nož’, prleško brkl, prekmursko krńek = kurnjak ‘kurnik’, severnopohorsko-remšniško vlce ‘vilice’, srednještajersko grnt = grunt ‘kmetija’, kozjansko-bizeljsko brkc = burkljice ‘burkle’, prekmursko klka ‘kljuka’ | LT kozjansko-bizeljsko gˈröːnt, ˈbüːtöra, prekmursko ˈböːrkle ‘burkle’, ˈsöːkatẹ ‘sekati’ | OLA ø | IPA ø

ə ‑nevtralni sredinski srednji samoglasnik | RT (Ramovš 1935: VII): »neopredeljeni srednjejezični vokal (polglasnik)« – rožansko ṙx = vrh ‘podstrešje’, tersko wsk ‘vosek’, briško xrm = hram ‘hiša’, drv ‘drva’, banjško γrnt ‘kmetija’, kraško γlš = glaž ‘steklo’, rižansko štrmac = štramac ‘žimnica’, notranjsko škf ‘vedro’, gorenjsko čẹblnk; rožansko wlce ‘vilice’, obsoško wsk ‘vosek’, dolenjsko drva; ziljsko ǥrnt = grunt ‘kmetija’, mežiško zt ‘zid’, briško kšč = kašč ‘kašča’, banjško žlk = žlak ‘veža’, kraško xrm = hram ‘klet’, rižansko bdiń = bedenj ‘kad’, notranjsko klč ‘ključ’, škofjeloško strp ‘strop’, gorenjsko kt ‘kad’, dolenjsko prezt = prezid ‘stena’, južnobelokranjsko skdeń, zgornjesavinjsko strt = strd ‘med’, srednjesavinjsko xšca ‘hišica’, kozjansko-bizeljsko klpa = klupa ‘kljuka’; rožansko kxińa, obsoško stklḁ ‘steklo’, gorenjsko škf = škaf ‘vedro’; ziljsko đúr, kraško rȃtə, gorenjsko klučȃvənca, dolenjsko stkłə ‘steklo’, zgornjesavinjsko pəlnə ‘poleno’ | LT ziljsko stːrt = strd ‘med’, gorenjsko nužːk, wːkən ‘okno’, vzhodnodolenjsko štl = štilj ‘toporišče’, briško γˈləːš = glaž ‘steklo’, rižansko ˈvəːrt, ziljsko šˈtək = štok ‘podboj’, zgornje­savinjsko gˈrənt = grunt ‘kmetija’, južnopohorsko kˈləpč ‘ključ’ | OLA ə | IPA ə

 ‑RT (Rigler 1960, T255 Ambrus, redko): »[k]ončni -/ je zelo blizu -ə, oni sami dobro čutijo razliko z -, ki ga govorijo okrog Lašč« – dolenjsko stdánc ‘studenec’ | OLA –| IPA –

 ‑široki sredinski zadnji samoglasnik | RT rožansko nž, podjunsko šna = šnola ‘kljuka’, severnopohorsko-remšniško xṙm = hram ‘hiša’, rezijansko kp = kop ‘strešnik’, kraško lnc, baško ktu, gorenjsko, dolenjsko strp, južnobelokranjsko nš, zgornjesavinjsko kča, južnopohorsko vrte ‘vrata’, prleško obsč = obrisač ‘brisača’; rožansko, podjunsko sma ‘slama’, tersko kno, nadiško čl’a = čolja ‘tnalo’, gorenjsko k, dolenjsko lnc, vzhodnodolenjsko kxna ‘kuhinja’; rožansko həmn ‘gumno’, podjunsko qnə ‘okno’, nadiško krc = korec ‘strešnik’, šavrinsko kandt = kandot ‘stranišče’, cerkljansko drȍwa ‘drva’, poljansko krīt, gorenjsko strp, kostelsko skdn ‘skedenj’, južnobelokranjsko psteł, gńišće, prekmursko škp ‘škopa’, kteo; ziljsko kn, rožansko topṙ ‘toporišče’, tersko wokn; rožansko qrít, obsoško kn, pstl’a, banjško vȋlc ‘vilice’, rižansko cȋəγ = cegel ‘opeka’, notranjsko brȋt ‘britev’, črnovrško krȋt, poljansko γnȋš, škofjeloško stdnc ‘studenec’, gorenjsko jrf ‘jerob’, dolenjsko ptstrȃš = podstraž ‘podstrešje’, kostelsko vȕsk ‘vosek’, zgornjesavinjsko krȋt, haloško gvn ‘gumno’ | LT prekmursko ˈvːwsek (T395) | o – horjulsko òːsk ‘vosek’, poljansko lòːnc, gorenjsko stròːp, obirsko šóːpa, podjunsko štòːwa ‘hlev’, gorenjsko wóːkən, vzhodnodolenjsko kóːtu, rižansko ˈwoːkno, zgornjesavinjsko ˈkoːča; južnopohorsko ˈpoːrna = parna ‘skedenj’, rožansko toˈpoʀ ‘toporišče’, cerkljansko ˈpoštər = polšter ‘blazina’ | ɔ (Karničar 1980, T029 Obirsko – Ebriach): strp, tːpər = topor ‘toporišče’ | (Maurer-Lausegger, T010 Marija na Zilji – Maria Gail, T020 Žihpolje – Maria Rain, T021 Žrelec – Ebenthal): cːta ‘cunja’ | OLA ɔ/o | IPA ɔ

o, ɔ ‑→ 

ä ‑zelo širok sredinski sprednji samoglasnik | RT (Ramovš 1935: VIII): »izredno široki (napeti in nenapeti) e« – mežiško rzat = rezati ‘žagati’, rižansko stklə, notranjsko stna, vzhodnodolenjsko cgu, sevniško-krško vrt ‘vrt’, srednještajersko strxa, kozjansko-bizeljsko omt ‘omet’, prleško dvrė, prekmursko krpe ‘satovje’; dolenjsko vža, vzhodnodolenjsko stklu, obsoško žlk = žlak ‘veža’, prekmursko dvri; obsoško kšt = kašt ‘podstrešje’; kraško klȗkä, rižansko γuńȋšt’ä, horjulsko xšä, dolenjsko kǘxä ‘kuhinja’, prekmursko cȉgä ‘opeka’ | LT vzhodnodolenjsko cːgu ‘opeka’, strːxa, rižansko šćeˈdäːnc ‘studenec’, sevniško-krško ˈväːža, kozjansko-bizeljsko sˈtäːklo, slovenskogoriško dˈväːri, prleško ˈbäːjta, prekmursko sˈtäːber; kraško xˈräm ‘klet’, haloško kˈlät, prleško ˈbätežen ‘bolan’, prekmursko dˈvärẹ | OLA ạ | IPA æ

 ‑oslabljeni samoglasnik ä-jevske barve | RT (redko) rezijansko ȉsp ‘kuhinja’ (T056) | LT – | OLA – | IPA –

ḁ ‑oslabljeni samoglasnik a-jevske barve | RT ziljsko γw = glaž ‘steklo’, rezijansko skadń, briško xrm ‘hiša’, kraško rḁžnc = rožanec ‘podboj’, notranjsko čbḁr ‘kad’, črnovrško, horljulsko kd, poljansko ptstrāžca, škofjeloško tl, vzhodnogorenjsko wkən ‘okno’, dolenjsko strp, zgornjesavinjsko strt, srednjesavinjsko frx ‘omet’; ziljsko šíš, rezijansko klkḁ, obsoško bátḁ, banjško kḁrȋta, kraško žȃγḁt, pḁrḁdȃna ‘stena’, rižansko pḁsˈtiᵉla, notranjsko skḁt, črnovrško klȗkḁ, horjulsko tḁpḁríše ‘toporišče’, dolenjsko pḁlén ‘poleno’ | LT ziljsko stˈrḁp, gorenjsko sadọˈnḁk | [å (Logar 1975: 86): »polglasnik z a-jevsko barvo«] | OLA – | IPA ɐ

å ‑zelo širok sredinski zadnji samoglasnik | RT (Ramovš 1935: VIII): šavrinsko štlå, notranjsko vrta (T157), dolenjsko kmra, kostelsko čẹbẹlnk, sevniško-krško kłda ‘tnalo’, zgornjesavinjsko ntvel’a ‘brisača’, srednjesavinjsko, srednještajersko slma, kozjansko-bizeljsko cpa ‘cunja’, južnopohorsko žgat, prleško čebelk, prekmursko bsčå; dolenjsko kǻšče ‘kašča’; ziljsko strp, kozjansko-bizeljsko bta, prekmursko žgati; šavrinsko klkå ‘kljuka’, srednještajersko kmetȋå (T339), prekmursko kn’å ‘kuhinja’ | LT å (Logar 1975: 86): »samoglasnik, ki se po barvi približuje širokemu o […], torej a, ki se izgovarja z malo zaokroženimi ustnicami in malo proti mehkemu nebu dvig­njenim jezikom, […] v dolenjskih govorih mnogo manj zaokrožen kot v podjunskem, remšniškem, prleškem ali kakem drugem narečju« – dolenjsko xlːpəc; podjunsko mǻːti; sevniško-krško vˈråːta, kozjansko-bizeljsko pˈlåːxta ‘rjuha’, zgornjesavinjsko tˈnåːłə, srednjesavinjsko ˈžåːgat, prleško kluˈčåːvnica, haloško čebelˈjåːk, prekmursko bərˈsåːča; slovenskogoriško ˈkåt ‘kad’, prleško šˈtåmpet ‘postelja’, prekmursko šˈtåla | OLA ḁ | IPA 

 ‑oslabljeni samoglasnik å-jevske barve | RT (redko) rezijansko slȃm (T056) | LT – | OLA – | IPA –

ȧ ‑nizki sprednji samoglasnik (med ä in a) | RT (Ramovš 1935: VIII): »sprednji jasni vokal a« – šavrinsko stklo ‘steklo’, kozjansko-bizeljsko knlọ ‘tnalo’, prleško klati; šavrinsko ogńȋšćȧ, zgornjesavinjsko rȃt’ȧ | LT dolenjsko slːma (T236), prekmursko ˈsȧːtje | OLA – | IPA –

a ‑nizki srednji samoglasnik | RT ziljsko žȃǥatə, podjunsko bȃta, mežiško kȃda = klada ‘tnalo’, severnopohorsko-remšniško ȃkna ‘okno’, kraško kȃmra, notranjsko slȃma, gorenjsko svẹnȃk, dolenjsko vȃrt ‘vrt’, severnobelokranjsko słȃma, srednještajersko dȃrve, haloško kȃmra, prekmursko bsȃča; tersko, gorenjsko svinák, dolenjsko vráta; mežiško gȁnk, severnopohorsko-remšniško sȁtje, kraško tlȁ, cerkljansko kȁtu, gorenjsko, dolenjsko kȁt ‘kad’, južnobelokranjsko słȁma, prleško žȁgati, prekmursko štȁla; ziljsko nàspȁ = naispa ‘podstrešje’, rožansko sàqat ‘sekati’, nadiško tlà | LT rožansko xṙàːm, tersko màːlta, horjulsko kàːmbra, gorenjsko pomivàːka ‘cunja’, dolenjsko sàːtje; rožansko ʔáːjža, tersko ráːta, gorenjsko, dolenjsko štáːla; severnopohorsko-remšniško ˈtaːpər = topor ‘toporišče’, kraško čebeĺˈńaːk, notranjsko, cerkljansko ˈbaːjta, srednjesavinjsko klȃda ‘tnalo’, kozjansko-bizeljsko čebeˈjaːk, slovenskogoriško ˈkaːšta ‘kašča’, prekmursko viˈńaːk = uljnjak ‘čebelnjak’; tersko kamˈba ‘vedro’, nadiško izˈba, cerkljansko ˈbajta, poljansko, dolenjsko bˈrat, prleško ˈbana ‘kad’ | OLA a | IPA a

 ‑rezijanski zamolkli (»zasopli«) visoki srednji nezaokroženi samoglasnik (Priestly 1989; Steenwijk 1992: 7–9) | RT plt = piliti ‘žagati’,¹¹ xša, kxńa | LT – | OLA  | IPA ɨ/

ṳ ‑rezijanski zamolkli (»zasopli«) visoki srednji zaokroženi samoglasnik (Priestly 1989; Steenwijk 1992: 7–9) | RT dr ‘duri’, klka, ṳkn ‘okno’ | LT – | OLA ṳ | IPA ʉ/

 ‑[1] rezijanski zamolkli (»zasopli«) sredinski srednji nezaokroženi samoglasnik (Priestly 1989; Steenwijk 1992: 7–9) | RT skat, lonc, blk = blek ‘cunja’, poln | LT – | OLA  | IPA /

[2] zelo ozek e | LT (Dular 1983, T276 Zavinek) – dːle = dilje ‘podstrešje’

 ‑[1] rezijanski zamolkli (»zasopli«) sredinski srednji zaokroženi samoglasnik (Priestly 1989; Steenwijk 1992: 7–9) | RT pzt = pozad ‘ognjišče’, čk ‘tnalo’, kn | LT – | OLA  | IPA / – ɵ/

[2] zelo ozek o | LT (Dular 1983, T276 Zavinek) gnː, klːka ‘kljuka’

 ‑RT (Logar, Arhiv 26-93/1962) rezijanski zamolkli (»zasopli«) sredinski srednji samoglasnik | RT (redko) ońšť (T059) | LT – | OLA – | IPA 

 ‑LT (redko) podjunsko pːpi ‘popek’, ːƀərja ‘obrvi’ | OLA – | IPA –

 ‑ozki nosni o | RT podjunsko sk = sak ‘satovje’; swma ‘slama’ | LT (redko)  – podjunsko zːf ‘zob’, ːsa = vose ‘brki’, tersko balː = balon ‘mehur’ | OLA – | IPA õ

õ ‑nosni o | RT podjunsko stė ‘sati’ | LT (redko) ǫ – podjunsko ːsa = vose ‘brki’, tersko komodː = komodon ‘komolec’ | OLA ǫ | IPA 

ã ‑nosni a | RT podjunsko grda ‘greda’, ptəṙ ‘peter’ | ą (redko) – podjunsko uštə ‘ušesa’ | LT ą (redko) podjunsko ːmpast ‘trebušast’ | OLA ǫ | IPA ã

Razlikovalna preglednica

 RT LT

  , e, ɛ

 ḙ, e ḙ, e

  , o, ɔ

 , o , o

 õ ǫ

  

Soglasniki

Zvočniki

Pregled

m w

v v’ 



n n’ l l’ r

ń ĺ j 

ŋ ł

ṙ

m ‑dvoustnični nosnik | RT gorenjsko mt | LT gorenjsko ˈmẹːt | OLA m | IPA m

w ‑dvoustnični drsnik | RT ziljsko swámà | LT gorenjsko swáːma | OLA w | IPA w

v ‑zobnoustnični drsnik | RT južnobelokranjsko vȍsak ‘vosek’ | LT prekmursko ˈvọːsk | OLA v | IPA ʋ

v’ ‑mehčani v | RT zgornjesavinjsko dȁrv’ | LT zgornjesavinjsko ˈdarv’ȧ | OLA v’ | IPA ʋ^j

 ‑polsamoglasnik, nepriporniški w | RT gorenjsko dərȁ | LT (Logar 1975: 87): » pišem za samoglasnikom pred pavzo ali pred soglasnikom« – solčavsko xˈleː, saˈtoːje | OLA  | IPA 

 ‑medzobni jezičnik | RT (Ramovš 1935: 133–134; 141): »interdentalni, predentalni  (sredinska zapora je prav med zobmi, zaradi daljših obrobnih odprtin je glas  votel, temen)« | (Logar, Arhiv 22-115/57, T292 Adlešiči): »medzobni  […], ki je najbolj votel pred sprednjimi vokali, pred konzonanti in v izglasju, medtem ko pred zadnjimi vokali ni tako velaren« – južnobelokranjsko sȁma, žbeník ‘čebelnjak’, zagorsko-trboveljsko pun ‘poleno’, knȃ ‘tnalo’, laško štȃa, haloško mȃka ‘studenec’ | LT ḻ (Horvat 1980, T385 Podlehnik): haloško pḻxta ‘rjuha’ | OLA – | IPA 

n ‑zobni nosnik | RT ziljsko nž | LT ziljsko ˈno | OLA n | IPA n

n’ ‑mehčani (mehki) n¹² | RT zgornjesavinjsko ugˈn’iša ‘ognjišče’, prekmursko kn’å ‘kuhinja’ | LT zgornjesavinjsko sviˈn’åːk | OLA n’ | IPA n^j

l ‑lateral, obstranski jezičnik | RT rezijansko lonc, podjunsko pstel | LT cerkljansko ˈlanc, prleško ˈciːgel | OLA l | IPA l

l’ ‑mehčani (mehki) l | RT ziljsko kl’ȗč, obsoško kl’úč, notranjsko kl’ka, južnobelokranjsko kl’ȕka, zgornjesavinjsko pustl’a | LT zgornjesavinjsko ˈburkl’ȧ | OLA l’ | IPA l^j

r ‑(navadno enkratni) vibrant, nekontinuirani jezičnik | RT dolenjsko rúxa | LT dolenjsko rúːxa | OLA r | IPA ɾ

ń ‑mehki n | RT ziljsko kúhńà, tersko ońíšće ‘ognjišče’, kraško peńȃva = ponjava ‘rjuha’, notranjsko cńa ‘cunja’, južnobelokranjsko kxińa, prekmursko ůgńȉšč | LT južno­belokranjsko sˈviːńak, prekmursko ugˈńišče | OLA ń | IPA ɲ

ĺ ‑mehki l | RT obsoško kĺúkà | LT kraško kˈĺuːč, kostelsko ˈbüːrkĺe | OLA ĺ | IPA ʎ

j ‑trdonebni drsnik | RT obsoško jezbà, gorenjsko satje, srednještajersko čebejk | LT tersko kjúːč ‘ključ’, cerkljansko ˈpejč ‘peč’, horjulsko cúːja ‘cunja’ | OLA j | IPA j

 ‑polsamoglasnik, nepriporniški j | RT notranjsko γnȗ, nadiško kúč ‘ključ’, horjulsko c ‘cunja’, prekmursko kńa ‘kuhinja’ | LT (Logar 1975: 87): »za samoglasniki pred pavzo in pred soglasnikom [pišem] , čeprav tudi j pred samoglasniki v slovenskih narečjih ni pripornik, ki ga pišemo z znakom j« – prekmursko sˈteːna | OLA  (kot drsniška prvina dvoglasnika) | IPA 

ŋ ‑mehkonebni n | RT podjunsko štȉŋge = štenge ‘stopnice’, gorenjsko kȃŋgva = kangla ‘vedro’ | LT baško ˈƀenk ‘čebelnjak’, prekmursko vŋkiš = vanjkuš ‘blazina’ | OLA ŋ | IPA ŋ

ł ‑mehkonebni jezičnik | RT mežiško słȃma, rižansko tłȃ, notranjsko kłȗč, cerkljansko łȁnc, dolenjsko kłúka, južnobelokranjsko psteł, zgornjesavinjsko knȃłə ‘tnalo’, srednje­štajersko płxta = plahta ‘rjuha’ | LT rižansko kˈłyːč, horjulsko štáːła, zgornjesavinjsko błaˈzina | OLA ł | IPA ʟ

ṙ ‑jezičkov r | RT rožansko stṙxȁ, severnopohorsko-remšniško stṙt = strd ‘med’, gorenjsko ṙt (T202), kozjaško gṙda (T362) | LT ṙ – severnopohorsko-remšniško ˈpiːskəṙ | ʀ – obirsko stˈʀop, gorenjsko okvːʀ ‘podboj’ (T202) | OLA ʀ | IPA ʀ

 ‑nosni j | RT podjunsko kuxȋa ‘kuhinja’, dolenjsko sviák, srednještajersko čvelk ‘čebelnjak’, prleško kọpȁa = kopanja ‘korito’ | LT  – horjulsko cúːa ‘cunja’, slovensko­goriško čeˈliːek ‘čebelnjak’ |  (Karničar 1980, T029 Obirsko – Ebriach): obirsko swəáː ‘svinjak’ | LT – | OLA  | IPA 

Nezvočniki

p ‑nezveneči dvoustnični zapornik | RT ziljsko pòst, cerkljansko strȁp, gorenjsko pč | LT cerkljansko stˈrap, gorenjsko pːč | OLA p | IPA p

b ‑zveneči dvoustnični zapornik | RT podjunsko lb = velb ‘shramba’, gorenjsko bútara | LT gorenjsko búːtaʀa (T202) | OLA b | IPA b

b’ ‑mehčani b | RT zgornjesavinjsko dib’o ‘debel’ | LT zgornjesavinjsko čeb’oˈn’aːk | OLA b’ | IPA b^j

ƀ ‑priporniški b | RT ziljsko ƀlƀəč = velbič ‘shramba’, podjunsko šȃƀa ‘šipa’, obsoško ȋzƀa, baško ƀȉle ‘vilice’ | LT (Logar 1975: 87): »soglasnik[.] z razrahljano zaporo oziroma rahlo pripornišk[i] (spirantiziran[i]) b« – baško ṣƀiˈnak, podjunsko ƀːlp = velb ‘podboj’ OLA ƀ | IPA –

Pregled

p b b’ (w)/ƀ

()

f (v v’)

þ ð/đ

t t’ d d’ c c’ ʒ s s’ z z’

  ṣ ẓ

 

ć  ś ź

č č’ ǯ ǯ’ š š’ ž

   

k k’ g g’ x x’ γ/ǥ

ǵ 

h

q

f ‑nezveneči zobnoustnični pripornik | RT notranjsko šofȋt ‘strop’, gorenjsko pfkar = popkar ‘žepni nož’, dolenjsko fərlːŋka = furlanka ‘sekira’, južnobelokranjsko płȃfta = plahta ‘rjuha’, srednještajersko kruf = krov ‘streha’ | LT rižansko faˈšiːna ‘butara’, gorenjsko fràːjx ‘omet’, prekmursko ˈlẹːf ‘hlev’ | OLA f | IPA f

ð ‑zveneči medzobni pripornik | RT¹³ ziljsko strð = strd ‘med’, obsoško mȉẹð, gorenjsko kȁð, zð ‘zid’ (T202) | LT – | OLA ð | IPA ð

þ ‑nezveneči medzobni pripornik | RT (redko) obsoško zȋþ, poþstrše, mȉẹþ | LT – | OLA ϑ/þ,¹⁴ | IPA ѳ

đ ‑priporniški d | RT ziljsko đúr, obsoško mȉẹđ ‘med’ | LT (Logar 1975: 87): »soglasnik[.] z razrahljano zaporo oziroma rahlo pripornišk[i] (spirantiziran[i] d« – rožansko pòːđ | OLA đ | IPA –

t ‑nezveneči zobni zapornik | RT rožansko sqat, rezijansko kotȍ ‘kotel’, gorenjsko mt ‘med’, dolenjsko satu | LT rožansko qːtu, gorenjsko mːt, prekmursko ˈsẹkati | OLA t | IPA t

t’ ‑mehčani (mehki) t | RT rezijansko nožt’ ‘nožič’, šavrinsko tọpọrȋšt’e, zgornjesavinjsko rȃt’ȧ, prekmursko pȋst’är = pisker ‘lonec’ | LT tersko kjàːt’ čašt ‘podstrešje’ | OLA t’ | IPA t^j

d ‑zveneči zobni zapornik | RT ziljsko grdà, poljansko pγrad, dolenjsko dərwȁ | LT rožansko sˈtəːrd = strd ‘med’, nadiško paradàːna ‘stena’, haloško stuˈdeːnec | OLA d | IPA d

d’ ‑mehčani d | RT zgornjesavinjsko stȗd’ənc ‘studenec’, prekmursko d’mla ‘gumno’ | LT prekmursko šˈkäd’äń ‘skedenj’ | OLA d’ | IPA d^j

c ‑nezveneči zobni zlitnik | RT notranjsko žlȋca, gorenjsko cpət, dolenjsko cúne | LT kraško ˈciəγu = cegel ‘opeka’, prekmursko sˈtüdänäc | OLA c | IPA ʦ

c’ ‑mehčani c | RT zgornjesavinjsko xȋšc’a | LT zgornjesavinjsko ˈvilc’ȧ ‘vilice’ | OLA c’ | IPA ʦ^j

ʒ ‑zveneči zobni zlitnik | RT (redko) kozjansko-bizeljsko puʒgłŋk ‘blazina’ | LT – | OLA ʒ | IPA ʣ

s ‑nezveneči zobni pripornik | RT notranjsko sȇič = seči ‘sekati’, dolenjsko ȗsək, srednje­savinjsko pstla | LT selško sːkat, kozjansko-bizeljsko sˈtẹːna, kozjaško ˈpiːskər = pisker ‘lonec’ | OLA s | IPA s

s’ ‑mehčani s | RT mežiško vs’k | LT zgornjesavinjsko s’ėˈkiːra | OLA s’ | IPA s^j

z ‑zveneči zobni pripornik | RT rezijansko zlȃe = zglavje ‘blazina’, kraško mezȃt ‘dnevna soba’, horjulsko zȋd | LT obirsko špàːjz ‘shramba’, rižansko ˈuːzək ‘vosek’, prleško blaˈziːna | OLA z | IPA z

z’ ‑mehčani z | RT zgornjesavinjsko jz’ik | LT – | OLA z’ | IPA z^j

 ‑RT baško ln ‘lonec’, ka ‘koča’ | LT baško ˈiːmər ‘spalnica’, ˈpe ‘peč’ | [ċ] (Logar 1975: 90): »soglasnik[.], ki [je] nekako sredi med c […] in č […]« | OLA ċ | IPA –

ṣ ‑RT – baško ṣtrp, parȉṣa = porišča ‘toporišče’ | LT baško ṣˈtẹːna ‘stena’, ṣˈkọːpa ‘škopa’ | [ṡ] (Logar 1975: 90): »soglasnik[.], ki [je] nekako sredi med š […] in s […]« | OLA ṡ | IPA –

ẓ ‑RT – baško ẓȉt ‘zid’, nẓ ‘nož’ | LT baško blaˈẓina ‘blazina’, ˈẓaːgat ‘žagati’ | [ż] (Logar 1975: 90): »soglasnik[.], ki [je] nekako sredi med ž […] in z […]«¹⁵ | OLA ż | IPA –

 ‑RT – | LT – baško ˈbẹːnk = čebelnik | OLA – | IPA –

 ‑mehki t | RT (redko) rižansko xȋ ‘hči’ | LT prekmursko ˈüːńa ‘kuhinja’ | OLA  | IPA –

 mehki d | LT (redko) prekmursko ˈẹːtra ‘jetra’ | OLA  | IPA –

ć ‑nezveneči palatalni (mehki) zlitnik | RT tersko ońíšće ‘ognjišče’, obsoško lnčć, nadiško taporíšće ‘toporišče’, šavrinsko pć, notranjsko ćxńa ‘kuhinja’, južnobelo­kranjsko sć ‘sekati’ | LT tersko oćàːr ‘ovčji hlev’, rižansko ˈnuːžəć ‘nožič’, notranjsko šˈćiəra ‘sekira’ | OLA ć | IPA ʨ

 ‑zveneči palatalni (mehki) zlitnik | RT (redko) tersko enitri ‘starši’ | LT (redko) tersko ardìːn ‘vrt’| OLA  | IPA ʥ

ś ‑nezveneči palatalni (mehki) pripornik | RT (redko) tersko śpolrt = špolert ‘štedilnik’ | LT tersko śakiːra ‘sekira’, nadiško xíːśa | OLA ś | IPA ɕ

ź ‑zveneči palatalni (mehki) pripornik | RT (redko) južnobelokranjsko mźgani ‘možgani’ | LT (redko) tersko kuźíːna = kužina ‘kuhinja’ | OLA ź | IPA ʑ

č ‑nezveneči zadlesnični zlitnik | RT rožansko qlúč, banjško xlčəč, notranjsko klčȃnəca, dolenjsko agníšče ‘ognjišče’ | LT nadiško ˈčok ‘tnalo’, kraško ˈkaːšča, vzhodnodolenjsko piːč, prleško ˈkuča | OLA č | IPA ʧ

č’ ‑mehčani č | RT (redko) banjško taparȋšč’e | OLA č’ | IPA –

ǯ ‑zveneči zadlesnični zlitnik | RT (redko) nadiško ǯardȋn ‘vrt’, gorenjsko ǯbənk ‘čebelnjak’ | LT prekmursko kˈrȧːvǯa šˈtåla ‘kravji hlev’ | OLA ǯ | IPA ʤ

ǯ’ ‑mehčani ǯ’ | LT (redko) prekmursko ˈpåːžǯ’e ‘pazduha’ (T387) | OLA ǯ’ | IPA –

š ‑nezveneči zadlesnični pripornik | RT ziljsko šíšȁ ‘hiša’, šavrinsko kušȋn ‘blazina’, notranjsko oγnȋše, dolenjsko potstrːš = podstraž ‘podstrešje’, srednještajersko nš ‘nož’ | LT kraško šˈtaːla, gorenjsko ugníːše ‘ognjišče’, prekmursko šˈkäːgen ‘skedenj’ | OLA š | IPA ʃ

ž ‑zveneči zadlesnični pripornik | RT cerkljansko žlȉca, vzhodnodolenjsko vjáže ‘veža’, prleško žȁgat | LT rožansko ʔàːjža, horjulsko nažìːčk, slovenskogoriško gˈlaːžovina ‘steklo’ | OLA ž | IPA ʒ

 ‑mehčani č (?) | RT obsoško p, nadiško kl’ú, kraško, južnobelokranjsko toporȋše | LT tersko kamˈba ‘vedro’ | OLA  (?) | IPA –

 ‑mehčani ǯ (?) | RT prekmursko šˈkeːen ‘skedenj’ | (Logar 1958, T398) d – prekmursko dmlå ‘gumno’ | LT (redko) notranjsko šoˈoːrno ‘dnevna soba’, prekmursko | (redko) ǯ’ – prekmursko ledevˈǯ’ẹː = ledevje (T387) | OLA  (?) | IPA –

 ‑mehčani š (?) | RT (redko) obsoško pẹtẹríe ‘toporišče’, rižansko ȋša ‘hiša’ | LT (redko) tersko nuː ‘nož’ | OLA  (?) | IPA –

 ‑mehčani ž (?) | RT (redko) prekmursko lȧdav = ledevje ‘križ’ | LT (redko) tersko líːca | OLA  (?) | IPA –

k ‑nezveneči mehkonebni zapornik | RT ziljsko skat, kraško kurȋto, južnobelokranjsko vsak ‘vosek’ | LT zgornjesavinjsko ˈkurnȧk, bizeljsko-obsotelsko knu, prekmursko gˈniːške ‘ognjišče’ | OLA k | IPA k

k’ ‑mehčani k | RT – zgornjesavinjsko k’lėˈčawənca ‘ključavnica’ | LT – | OLA k’ | IPA k^j

g ‑zveneči mehkonebni zapornik | RT ziljsko grdȁ, prleško grad = ograd ‘vrt’, prekmursko škgn ‘skedenj’ | LT severnopohorsko-remšniško gˈnuːj, gorenjsko ugníːše ‘ognjišče’, kozjansko-bizeljsko šˈtẹːnge ‘stopnice’ | OLA g | IPA ɡ

g’ ‑mehčani (mehki) g | RT – tersko g’jalinàːr ‘kokošnjak’, zgornjesavinjsko šˈteːŋg’ȧ ‘stopnice’, prekmursko cȋg’e = cegel ‘opeka’ | LT (redko) ˈg’ẹːtra ‘jetra’ | OLA g’ | IPA ɡ^j

x ‑nezveneči mehkonebni pripornik | RT obsoško lixa ‘greda’, dolenjsko xíša, srednje­savinjsko kȕxa ‘kuhinja’ | LT rožansko stʀːxa ‘oče’, notranjsko xˈlẹː, cerkljansko xˈram ‘klet’ | OLA x | IPA x

x’ ‑mehčani x | RT zgornjesavinjsko x’ȋša | LT – | OLA x’ | IPA x^j

γ ‑zveneči mehkonebni pripornik | RT ziljsko γalíđà = golida ‘vedro’, obsoško žȃγetẹ, nadiško ohńíšće, kraško γnȗ, notranjsko γlȃžana ‘steklo’, gorenjsko štnγe, južno­belokranjsko šprγet ‘štedilnik’ | LT (Logar 1975: 87): »soglasnik se iz govora v govor spreminja glede na stopnjo spirantizacije in zvenečnosti« – obirsko γáːʀʔəl = gartelj ‘vrt’, cerkljansko aγˈniše, horjulsko γridíːca ‘gredica’, gorenjsko γrːnt = grunt ‘kmetija’ | OLA γ | IPA ɣ

ǥ ‑priporniški (spirantizirani) g | RT ziljsko žȃǥatə | LT rožansko pːǥʀat, podjunsko cìẹǥu = cegel ‘opeka’ | OLA ǥ | IPA –

ǵ ‑mehki g | RT (redko) prekmursko ǵzik ‘jezik’ | LT (redko) ˈǵüːmla ‘gumno’ | OLA  | IPA –

 ‑mehki x | RT (redko) obsoško ȋ, notranjsko mr ‘mehur’ | LT – | OLA  | IPA –

γx ‑γ z oslabljeno zvenečnostjo, glas med γ in h | RT (Logar 1946–1958): tersko γxrda, obsoško γxolída = golida ‘vedro’, črnovrško γxn | LT – | OLA – | IPA –

h ‑[1] zveneči in nezveneči žrelni pripornik | RT ziljsko hlíə, rožansko hnùəj, nadiško hlȁš = glaž ‘steklo’ | LT (Logar 1975: 87): »pripornik, ki se tvori nižje v grlu[,] […] [p]onekod je še zveneč, drugod je zven že izgubil« – rožansko cíːəhu | OLA ĥ/h | IPA ħ/ʕ

‑[2] RT (Grafenauer 1961, T002 Borlje): »[x] je v ziljskem narečju in v boreljskem govoru pravi mehkonebni pripornik (x) samo na koncu besed in pred soglasniki […], sicer pa je h vedno zgolj dih (kakor nemški h)« – ziljsko strhȁ | (Logar 1975: 87): »v enem od prleških besedil znak h uporabljam za zapis njihovega h, ki razen pred pavzo ni več pravi mehkonebni pripornik, ampak zgolj pridih, tvorjen nekoliko nižje v ustih« – prleško hȃntuh ‘brisača’, prekmursko strȅha (T396) | LT prleško ˈrüːha ‘rjuha’ | OLA – | IPA –

q ‑nezveneči glotalni (grlni) zapornik | RT rožansko, podjunsko qlúč | LT rožansko déːqwa | ʔ – rožansko seʔíːʀa, podjunsko ʔuxìːa ‘kuhinja’ |  (Karničar 1980, T029 Obirsko – Ebriach): uríːt | OLA ʔ | IPA ʔ

Razlikovalna preglednica

 RT LT

  , 

 ṙ ṙ, ʀ

 q q, ʔ, ,

 ṣ ṣ, [ṡ]

 ẓ ẓ, [ż]

  , [ċ]

Diakritična znamenja

 ‑RT (Ramovš 1935: X): »padajoči dolgi poudarek« – pč | LT  (Logar 1975: 85): »cirkumfleks ali tradicionaln[a] padajoč[a] intonacij[a] […] dolgega […] samoglasnika« – pːč | OLA : | IPA ː = visoki ton

 ‑RT (Ramovš 1935: X): »padajoči kratki poudarek« – prekmursko kurȉtu | LT  (Logar 1975: 85): »cirkumfleks ali tradicionaln[a] padajoč[a] intonacij[a] […] kratkega samoglasnika« – horjulsko, vzhodnodolenjsko kàd | OLA  | IPA  = visoki ton

 ‑RT (Ramovš 1935: IX): »rastoči dolgi poudarek« – xíša | LT  (Logar 1975: 85): »akut ali tradicionaln[a] rastoč[a] intonacij[a] […] dolgega […] samoglasnika« – xíːša | OLA : | IPA ː = nizki ton

 ‑RT (Ramovš 1935: IX): »rastoči kratki poudarek« – ziljsko ƀìđlc ‘vilice’ | LT  (Logar 1975: 85): »akut ali tradicionaln[a] rastoč[a] intonacij[a] […] kratkega samoglasnika« – horjulsko vjéže, vzhodnodolenjsko jétra | OLA  | IPA  = nizki ton

 ‑RT (Ramovš 1935: IX): »rastoči nadkratki poudarek« – horjulsko špa, klka, selško tprš, dr ‘duri’ | LT – | OLA – | IPA –

Ṽ ‑drugotni akut v briškem narečju [in banjškem govoru] | RT (Logar 1956, Arhiv 22-389/56, T086 Kojsko): »[V]okali v sedanjih zadnjih zlogih [so] daljši od navadnih kojščanskih dolžin, pa tudi intonacija se bistveno razlikuje od intonacij navadnih dolgih zlogov. O naravi te intonacije bi težko rekel kaj popolnoma nedvomnega, imam pa vtis, da je dvovršna rastoče-padajoča. Vokali s to intonacijo napravljajo vtis dveh vokalov oziroma nekakšnih diftongov (a^a).« – cĩept ‘cepiti’, drv ‘drva’, urãt ‘vrata’ | LT  | OLA  | IPA –

/ ‑RT (Ramovš 1935: X) dolžina – tersko kōrcì (Imn) ‘opeka’, obsoško kōtù, poljansko krīt ‘korito’, črnovrško smr ‘smrdeti’ | LT (Logar 1975: 85) Vː¹⁶ – poljansko kˈłučaːnca, kostelsko sˈtėdeːnc | OLA V: | IPA Vː

Vˑ ‑poldolžina | LT (Rajh 1975, T369 Brengova): prleško stˈrẹˑxa | OLA V | IPA Vˑ

 ‑RT (Ramovš 1935: X): »kračina« – banjško cĭpət (T089) | LT V | OLA V | IPA V

Ṽ/ ‑RT (Ramovš 1935: X): »nazalnost glasu in zloga« – prleško fčlȋak ‘čebelnjak’, kozjansko-bizeljsko k ̑ u ̃ xĩa ‘kuhinja’, kakušŋk ‘kokošnjak’ | [ (Ramovš 1935: VII): »kljukica proti desni pomeni nosni izgovor vokala«] | LT  : / – rožansko kuxìːa ‘kuhinja’ / obirsko swəáː ‘svinjak’ | OLA / | IPA Ṽ/

ˈV/ˈCV ‑naglasno mesto (znamenje stoji pred naglašenim samoglasnikom oz. pred zadnjim soglasnikom, za katerim stoji naglašeni samoglasnik) | LT prekmursko ˈiža, ˈxiža ‘hiša’ | OLA ˈV/ˈCV | IPA ˈ (stoji pred naglašenim zlogom)

Ṿ ‑RT (Ramovš 1935: VII): »pika pod vokalom označuje napeto tvorbo in ozkost (zaprtost) vokala« | LT → Samoglasniki | OLA – | IPA –

 ‑RT (Ramovš 1935: VII): »pika nad vokalom označuje izredno močno napetost in ozkost« | LT → Samoglasniki | OLA – | IPA –

 ‑RT (Ramovš 1935: VII): »vejica pod vokalom pomeni širokost (odprtost) vokala« | LT → Samoglasniki | OLA – | IPA –

 ‑RT (Ramovš 1935: VII): »strešica pod vokalom pomeni kvalitetno neizrazitost vokala« | LT → Samoglasniki | OLA – | IPA –

 ‑RT (Ramovš 1935: VII): »krožec pod vokalom označuje srednjejezične (mixed) vokale; barvo vokala podaja znak osnovnega vokala nad njim« | LT → Samoglasniki | OLA – | IPA 

 ‑RT (Ramovš 1935: VII): »dve piki pod vokalom pomenita napet in zasopel (lufterfüllt) vokal« | LT → Samoglasniki | OLA  | IPA 

 ‑RT (Ramovš 1935: VII): »polkrog pod vokalom pomeni kratke implozivne ali eksplozivne vokale v pravih in nepravih diftongičnih zvezah« – vzhodnogorenjsko pȋst, srednještajersko xȋša, prekmursko cȉge = cegel ‘opeka’ | LT dolenjsko gréːda, OLA  | IPA 

 ‑polzvenečnost | RT (Ramovš 1935: IX): »pod zvenečimi glasovi pomeni pojemanje zvenečnosti tekom trajanja glasov« – obsoško zȋ (T067), gorenjsko krȋ (T202), tolminsko sí ‘siv’ (T073), zagorsko-trboveljsko sȗọ (T300) | LT ziljsko ˈno | OLA  (OLA 1994: IX): »polzvenečnost zvenečih nezvočnikov v izglasju« | IPA C

 ‑zlogotvornost | RT – banjško pstrȃla = prestiralo ‘rjuha’, kozjansko-bizeljsko dč = odrič ‘pograd’, prleško dva, prekmursko st = srtel ‘tla’ | LT horjulsko vák ‘okno’ | OLA  | IPA 

C‛ ‑pridih | RT cerkljansko šonft‛ = šofit ‘strop’ (T165), vzhodnogorenjsko pt‛ = pod ‘skedenj’ (T222, T224), srednjesavinjsko mt‛ (T318) | LT – | OLA C^h | IPA C^h

^V/C ‑RT (Ramovš 1935: IX): »male črke pomenijo šibko artikulacijo, kratko trajanje, pre­hod­nost glasov« – nadiško stíᵃna, vzhodnogorenjsko pštər ‘blazina’ srednještajersko strxa (T327), prekmursko klč | _v (Grafenauer 1905: 199) – rožansko mȇₐd ‘medica’ | LT (redko) prleško sˈne^xa ‘snaha’, haloško kọˈčuːra = kočura ‘slaba hiša’ | OLA ^V/C | IPA –

Razlikovalna preglednica

Tonemsko nasprotje Nasprotje po naglašenosti/kolikosti

RT LT RT LT

 ː  ˈVː

 ː  ˈVː

 ː  ˈV

Ṽ ː  ˈV

   Vː

  – Vˑ

Krajšave

C soglasnik

IPA International Phonetic Alphabet = mednarodna fonetična abeceda

LT Logarjeva transkripcija

OLA [1] Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas = Slovanski lingvistični atlas

[2] transkripcija Slovanskega lingvističnega atlasa

RT Ramovševa transkripcija

S zvočnik

SLA Slovenski lingvistični atlas

V samoglasnik

– [1] odsotnost ustreznika

[2] nadomešča dvopičje pred zapisi glasov

= xxx poknjižena oblika leksema

‘xxx’ pomen leksema

[xxx] v virih navedeni transkripcijski znaki, ki niso izpričani v gradivu za SLA 1 in 2

Arhiv 22 = Arhiv Inštituta za slovenski jezik: 22 (1948–), Ljubljana (tipkopis, rokopis).

Arhiv 26 = Arhiv Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik: 26 (1958–), Ljubljana (tipkopis, rokopis).

Benedik 1999 = Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999.

Brozović 1963 = Dalibor Brozović, O fonetskoj transkripciji u srpskohrvatskom dijalektološkom atlasu, Zbornik za filologiju i lingvistiku 6 (1963), str. 93–116.

Brozović 1991 = Dalibor Brozović, O fonetskoj transkripciji, v: Fonološki opisi srpsko­hrvat­skih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih Opštesloven­skim lingvističkim atlasom, ur. Pavle Ivić idr., Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981 (Posebna izdanja LV).

Grafenauer 1905 = Ivan Grafenauer, Zum Accente im Gailthalerdialekte, Archiv für slavische Philologie 27 (1905), str. 195–228.

IPA 1999 = Handbook of the International Phonetic Association: A Guide to the Use of the International Phonetic Alphabet, Cambridge idr.: Cambridge University Press, 1999.

Jurgec 2005a = Peter Jurgec, Fonetični opis govora Ovčje vasi, v: Ovčja vas in njena govorica: raziskovalni tabor Kanalska dolina 2003, 29. 6. 2003–5. 7. 2003 = Valbruna e la sua parlata slovena: stage di ricerca Val Canale 2003, ur. Nataša Komac – Vera Smole, Ukve: Slovensko kulturno središče Planika Kanalska dolina – Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU – Založba ZRC, 2005, str. 60–70.

Jurgec 2005b = Peter Jurgec, Začetne opombe k laringalizaciji v slovenščini, Slovenski jezik = Slovene Linguistic Studies 5 (2005), str. 135–168.

Karničar 2008 = Ludvik Karničar, Fonetično zapisovanje narečnih etnoloških besedil, Traditiones 37 (2008), št. 1, str. 155–167.

Kenda-Jež 1996 = Karmen Kenda-Jež, Uvodna pojasnila, v: Tine Logar, Dialektološke in jezikovno­zgodovinske razprave, Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 1996, str. VII–XVIII.

Logar 1958/59 = Tine Logar, Iz priprav za lingvistični atlas, Jezik in slovstvo 4 (1958/59), str. 129–135.

Logar 1975 = Tine Logar, O zapisu besedil, v: Tine Logar, Slovenska narečja: besedila, Ljubljana: Mladinska knjiga, ¹1975 (Kondor 154), str. 85–87. (Ponatis v: Tine Logar, Slovenska narečja, Ljubljana: Mladinska knjiga, ²1993 (Cicero), str. 101–103.)

Logar 1991 = Tine Logar, Razvoj slovenske dialektologije kot lingvistične geografije po Franu Ramovšu, v: Sedemdeset let slovenistike: zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša, Ljubljana 1990, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije), str. 75–78.

Lundberg 2001 = Grant H. Lundberg, Typology of Tone Loss in Haloze, Slovenia: An Acoustic and Autosegmental Analysis, Slovenski jezik = Slovene Linguistic Studies 3 (2001), str. 169–189.

OLA 1964 = Fonetičeskaja transkripcija dlja Obščeslavjanskogo lingvističeskogo atlasa, Moskva, 1964.

OLA 1978 = Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas – vstupitel’nyj vypusk: obščie principy – spravočnye materialy, ur. R. I. Avanesov, Moskva: Nauka, 1978.

OLA 1994 = Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas – vstupitel’nyj vypusk: obščie principy – spravočnye materialy, Moskva: Nauka, ²1994 (razširjena in dopolnjena izdaja).

Priestly 1989 = Tom S. Priestly, Baudouin de Courtenay as phonetician: his description of the zasopli vokali in the dialect of Resia, Slavistična revija 37 (1989), št. 1–3, str. 233–240.

Prunč 1980 = Erich Prunč, Forschungskonzept zur Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten, v: Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten: Grundsätzliches und Allgemeines, ur. Stanislaus Hafner – Erich Prunč, Graz: Institut für Slawistik der Universität Graz, 1980 (Slowenistische Forschungsberichte 1), 38–55.

Ramovš 1918 = Fran Ramovš, Slovenische Studien, Archiv für slavische Philologie 37 (1918), str. 123–174.

Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 7: dialekti, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935.

Smole 1986 = Vera Smole, Govor vasi Šentrupert in okolice – glasoslovje in naglas: magistrsko delo, Ljubljana: [Vera Smole], 1988 (tipkopis).

Stanonik 1977 = Marija Stanonik, Govor Žirovske kotline in njenega obrobja, Slavistična revija 25 (1977), št. 2–3, str. 293–309.

Steenwijk 1992 = Han Steenwijk, The Slovene dialect of Resia: San Giorgio, Amsterdam – Atlanta, GA: Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and general linguistics 18).

Škofic 1996 = Jožica Škofic, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem: doktorska disertacija, Ljubljana: [Jožica Škofic], 1996 (razmnoženo).

Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.