Slovenski lingvistični atlas (SLA)

Dialektologija je veda, ki tako na sinhroni kot diahroni ravni raziskuje zemljepisno omejene različice posameznih jezikov, to je narečja in krajevne govore. Razširjenost narečij in njihovo klasifikacijo je mogoče prikazati z narečno karto – v Slovenskem lingvističnem atlasu je natisnjena karta slovenskih narečij, ki sta jo leta 1983 pripravila dialektologa Tine Logar in Jakob Rigler, na temelju sodobnih dialektoloških spoznanj pa leta 2016 dopolnili sodelavci Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Lingvistično geografijo/geolingvistiko kot eno izmed smeri dialektologije pa bolj kot meje med jeziki ali njihovimi narečji zanima prostorska razširjenost posameznih jezikovnih pojavov v enem ali več jezikih, kar prikaže na jezikovnih kartah oz. v jezikovnih/lingvističnih atlasih. Za geolingvistiko kartografski prikaz zemljepisne razporeditve izbranega jezikovnega gradiva ni samo rezultat, temveč predvsem izhodišče za njegovo interpretacijo in nadaljnje raziskovanje jezika.

Slovenski lingvistični atlas (SLA), temeljno delo sodobne slovenske dialektologije in geolingvistike, je zasnoval Fran Ramovš leta 1934, po drugi svetovni vojni pa so se na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša dejansko začele priprave nanj (Kenda-Jež 2000, 196). Tako mreža krajev kot vprašalnica za SLA sta bili v tem času večkrat preurejeni. Danes je v SLA zajetih 417 krajevnih govorov, vprašalnica za SLA pa obsega 870 oštevilčenih vprašanj (1–666, 700–870); skupaj s podvprašanji jih je 3065. Vprašanja so razdeljena na petnajst pomenskih polj (1. Telo, 2. Obleka, 3. Hiša, 4. Vas, 5. Prazniki, 6. Orodje, 7. Živina, 8. Rastline, 9. Planina, 10. Bolezni, 11. Čas, 12. Pokrajina,13. Družina, 14. Štetje, 15. Razno) ter na gramatična vprašanja, ki zajemajo predvsem glasoslovno in oblikoslovno ravnino jezika (od vprašanja 700 dalje).

Gradivska zbirka, ki je shranjena v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, danes obsega okrog 720 zapisov krajevnih govorov, tj. 884.000 listkov v kartoteki, ki je urejena po vprašanjih, in 390 zvezkov (ter dodatno še 182 zvezkov zunaj mreže SLA), kjer je gradivo urejeno po krajih. Večino gradiva je zapisal Tine Logar sam ali njegovi študenti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nekaj tudi drugi slovenski jezikoslovci. Po letu 2000 je bila zbirka dopolnjena z zapisi 51 doslej neraziskanih krajevnih govorov (predvsem v zamejstvu). Vse arhivirano gradivo je tudi digitalizirano, ob jezikoslovni analizi za objavo v SLA pa se gradivo postopno vnaša tudi v elektronsko podatkovno zbirko SlovarRed.

V drugi polovici 20. stoletja je na podlagi analize za SLA zbranega narečnega gradiva nastalo več razprav Tineta Logarja in Jakoba Riglerja. Leta 1988 je bila objavljena prva leksična karta s poimenovanji za cvetnonedeljsko butaro Vere Smole, Francka Benedik pa je leta 1990 poleg leksične karte za poimenovanje gozda objavila tudi prvo fonetično karto o refleksih jata v besedi sneg – vse so bile izdelane na karti z mrežo točk SLA iz leta 1984, ki se do leta 2010 ni več spreminjala. V knjižni obliki je leta 1999 izšel uvodni zvezek, tj. Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas avtorice Francke Benedik (s spremno študijo Karmen Kenda-Jež). Vse do leta 2008 objavljene karte iz SLA (med njimi predvsem leksične, nekaj tudi glasoslovnih in oblikoslovnih) so ponovno izdajo doživele s publikacijo Ponovne objave člankov s kartami za Slovenski lingvistični atlas (do leta 2008), objavljeno na zgoščenki in spletu (http://bos.zrc-sazu.si/c/Dial/Ponovne_SLA/P/
index.html), ki so jo uredili Peter Weiss, Jožica Škofic in Karmen Kenda-Jež. Na osnovi gradiva za SLA sta izšli tudi dve monografiji o dvojini v slovenskih narečjih Tjaše Jakop.

Do leta 2000 so bile karte za SLA risane ročno na tiskano podlago, leta 2001 pa so bile objavljene prve karte, izdelane s pomočjo računalniških orodij in geografskih informacijskih sistemov (GIS) – izdelala jih je Jožica Škofic v sodelovanju z različnimi, večinoma zunanjimi sodelavci. V Prostorsko-informacijskem centru ZRC SAZU sta Zoran Stančič in Tomaž Podobnikar po predlogi karte za SLA dotlej že izdelala poskusno digitalizirano karto z mejami Slovenije, vodovjem, večjimi mesti in oštevilčenimi kraji, ki so zajeti v mrežo SLA, ter njihovimi koordinatami. Podjetje Syncomp je v sodelovanju z dialektologinjo Karmen Kenda-Jež izdelalo nabor osnovnih simbolov, imenovan SLSlovan, ki ga je bilo mogoče uporabiti pri kartiranju tako fonetičnih kot leksičnih kart. Leta 1996 je o možnosti uporabe GIS v raziskavah slovenskih narečij prvi pisal Zoran Stančič, ki je ob izboljšanju in avtomatizaciji kartiranja poudaril tudi možnost izrabe GIS za kompleksnejše analitične operacije v dialektologiji in lingvistični geografiji. Tudi zato, da bi lahko pripravili primerno podatkovno zbirko za SLA ter narečno gradivo začeli kartirati in analizirati s pomočjo GIS, je bilo treba pripraviti ustrezen nabor črk in diakritičnih znamenj za zapis in kasnejšo jezikoslovno analizo izredno raznolikega narečnega gradiva, zato je Peter Weiss razvil vnašalni sistem ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si/), ki temelji na standardu Unicode, in pripravil nabor simbolov za kartiranje, in sicer je leta 2005 zasnoval pisavo 05 SIMBola na podlagi simbolov, ki so v rabi pri OLA, ALE in v drugih (predvsem slovanskih) jezikovnih atlasih. Elektronsko osnovno/nemo karto za SLA je pripravila Jerneja Fridl z GIAM ZRC SAZU – gre za karto slovenskega jezikovnega prostora (tudi zamejstva) z reliefom, vodami in državnimi mejami ter večjimi mesti v merilu 1 : 750.000 in 1 : 1.100.000. Peter Pehani z IAPŠ ZRC SAZU je s pomočjo podatkovne zbirke Geodetskega zavoda Slovenije določil geografske koordinate točk iz mreže SLA in predvidel položaj simbolov ob točkah ter v sodelovanju z dialektologi pripravil digitalizirano karto slovenskih narečij; ta karta je bila leta 2016 posodobljena v skladu z najnovejšimi ugotovitvami slovenskih narečjeslovnih raziskav. Leta 2000 je Tomaž Seliškar na osnovi izkušenj pri razvoju programa SlovarRed za pripravo slovarjev v Terminološki sekciji ISJFR ZRC SAZU razvil še posebno različico za dialektološko podatkovno zbirko, ki zajema tako podatke o sodelavcih in njihovem delu, kot o gradivu, ki je v zbirki zapisano z vnašalnim sistemom ZRCola in opremljeno s podatki o zapisovalcih, informatorjih, kraju, času in zanesljivosti zapisa ter s skeni rokopisnih zapisov iz listkovnega arhiva za SLA ipd. Leta 2007 je bila objavljena prva karta (avtorice Jožice Škofic), narejena s pomočjo podatkovne zbirke SlovarRed (leksemi za krompir – V420). Od leta 2014 za nadgradnjo podatkovne zbirke SlovarRed skrbi Jernej Vičič.

Skenirano arhivsko gradivo za SLA (prim. Weiss – Žejn 2004) je do leta 2013 urejal Peter Weiss, od leta 2014 pa Jožica Škofic s sodelovanjem Nevenke Jerman, na začetku pa sta pri vzpostavljanju elektronskega arhiva sodelovala študenta Andrejka Žejn in Domen Uršič.

Objavljene obravnave narečnega gradiva iz arhiva za Slovenski lingvistični atlas kažejo na kontinuirano skrb za čim bolj strokovno objavo tega pomembnega dela slovenske jezikovne in kulturne dediščine, pa tudi na strokovno rast raziskovalcev, ki v projektu sodelujejo, in na razvoj stroke same, tj. slovenske dialektologije in geolingvistike. Gmotne in kadrovske okoliščine objavi SLA kljub trudu dialektologov in drugih sodelujočih pri tem temeljnem projektu slovenskega jezikoslovja niso bile vedno naklonjene, sedanja skupina ljubljanskih dialektologov pa je po skoraj 80 letih od zamisli in po 65 letih, ki so pretekla od začetka zbiranja narečnega gradiva po vprašalnici za SLA, vendarle zmogla pripraviti prvi zvezek Slovenskega lingvističnega atlasa – SLA 1 človek (SLA 1.1 Atlas in SLA 1.2 Komentarji), ki je izšel leta 2012 (z letnico 2011) tudi s pomočjo aplikativnega projekta Besedje iz pomenskega polja »človek« v slovenskih narečjih – geolingvistična predstavitev (L6-9529-0618-07), ki sta ga v letih 2007–2010 sofinancirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) in Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), ter s podporo Javne agencije za knjigo (JAK). V letih 2011 do 2015 je nastajala druga knjiga SLA 2 – kmetija (SLA 2.1 Atlas in SLA 2.2 Komentarji) z besedjem, ki poimenuje hišo, prostore in opremo v njej, gospodarska poslopja in nekatera domača opravila. Tudi to delo je nastalo s finančno podporo aplikativnega projekta Materialna kulturna dediščina v slovenskih narečjih – geolingvistična predstavitev (L6-4042), ki sta ga v letih 2011–2014 sofinancirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) in Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU).

Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss.